ZAČETEK KLINIČNA SLIKA DIAGNOZA ZDRAVLJENJE

RAK PROSTATE

> NA VRH <


Rak prostate je eden najpomembnejših problemov moške populacije. Kar 40% moških v zahodnem svetu ima rak prostate. 10% moških zboli za klinično obliko in 3% moških umre zaradi raka prostate.
Število na novo odkritih bolnikov z rakom prostate v svetu kakor tudi pri nas raste. Tako je bilo med 1996 in 2000 v Sloveniji na novo odkritih 490 bolnikov letno, med 2001 in 2005 že 741. Ocena za leto 2008 je skoraj 1000 na novo odkritih bolnikov z rakom prostate. Bolezen se pojavi pogosteje pri starejših moških. V starosti 40-59 let zboli zaradi raka prostate 1 od 57 moških, v starosti 60-79 pa 1 od 8 moških.

Dejavniki tveganja in preventiva raka prostate

Najbolj očiten dejavnik tveganja za razvoj raka prostate je staranje, saj s starostjo število bolnikov z rakom prostate narašča. Poleg staranja je pomemben dejavnik tveganja tudi dednost oziroma pozitivna družinska anamneza. Tveganja za nastanek raka prostate se veča s številom obolelih sorodnikov v prvem kolenu (oče, brat): če zboli en od sorodnikov, se tveganje poveča za 2.2 krat, če zbolita dva sorodnika, se tveganje poveča za 4.9 krat in če zbolijo trije sorodniki, se tveganje poveča za 10.9 krat. Pojavnost raka prostate se razlikuje tudi med posameznimi rasami, pri čemer črnci zbolevajo najbolj pogosto, azijati na drugi strani pa najmanj pogosto.

Znanih je tudi nekaj dejavnikov, ki zmanjšujejo tveganje za razvoj raka prostate. Pomembno je uživanje hrane s čim manj živalskih maščob, zato pa čimveč sadja in zelenjave. Dokazano je, da uživanje večjih količin paradižnika, ki vsebuje likopene, zmanjšuje verjetnost za nastanek obolenja. Podoben učinek imajo verjetno tudi vitamin E, selen, omega nenasičene maščobe in zeleni čaj. Pomembna sta tudi telesna aktivnost in vzdrževanje normalne telesne teže, kar zmanjšuje nastanek tudi drugih kroničnih obolenj.

Klinična slika

> NA VRH <


Rak prostate je v večini primerov počasi napredujoča bolezen. V večini primerov se pojavi v zunanji coni prostate in tako vsaj v začetni fazi (ko je še kirurško ozdravljiv) ne povzroča kliničnih težav. Z napredovanjem obolenja se lahko pojavijo težave z uriniranjem ter zaradi kostnih zasevkov bolečine v kosteh, redko tudi patološki zlomi kosti. Najpogostejše mesto patoloških zlomov je hrbtenica, kar lahko vodi ohromitev spodnjega dela telesa (paraplegija). Kadar je z rakastimi celicami preraščen tudi kostni mozeg, so bolniki slabokrvni (anemija).

Diagnoza raka prostate

> NA VRH <


Pri ugotavljanju raka prostate si pomagamo z digitorektalnim otipom prostate (DRE), določitvijo vrednosti prostata specificnega antigena (PSA) v serumu in s transrektalnim ultrazvokom prostate (TRUZP). Diagnozo potrdimo z ultrazvočno vodeno punkcijo prostate.

DRE je del osnovnega pregleda moškega po 50. letu. Opisujemo velikost in konsistenco prostate ter morebitne sumljive spremembe (tipen infiltrat, čvrstejši rob in podobno). Odstopanje od normale je lahko samo po sebi indikacija za biopsijo prostate.

PSA tvorijo žlezne celice prostate. V velikih količinah ga izločajo v semensko tekočino, pri bolezenskih stanjih pa tudi v krvni obtok. PSA je za prostato in ne za prostatični rak specifični antigen. To pomeni, da PSA tvori tudi normalna prostata in da se lahko njegova količina v plazmi poviša tudi pri nekaterih benignih obolenjih (pri benigni hiperplaziji prostate, pri vnetju prostate). Pri ugotavljanju raka prostate tako ne poznamo mejne vrednosti PSA. Trenutno velja, da je za moške, stare do 60 let, normalna vrednost PSA do 1,4 ng/ml, za moške nad 60 let pa je normalna vrednost do 2,1 ng/ml. PSA omogoča ugotovitev raka prostate, ko bolezen še ni tipna pri DRE.
Določitev vrednosti PSA v serumu enkrat letno se priporoča pri moških, starejših od 50 let, pri bolnikih z rizičnimi dejavniki (zlasti obolelim sorodnikom), pa priporočamo določitev vrednosti PSA 10 let prej.

TRUZP je diagnostični postopek, pri katerem urolog z ultrazvočno sondo, ki jo vstavi skozi anus v črevo, pregleda prostato. Za pregled ni potrebna posebna priprava bolnika. Pregled traja nekaj minut in je neboleč. Izmeri se velikost prostate ter išče spremembe, sumljive za rak prostate. Ultrazvočno sumljive spremembe so vidne samo pri polovici bolnikov z rakom prostate.

Dokončno potrdimo rak prostate z odvzemom vzorcev in histopatološkim pregledom materiala. Vzorce odvzamemo s transrektalno ultrazvočno vodeno biopsijo prostate. Sam poseg je zmerno boleč. Priporočamo, da dan pred biopsijo doma popoldan bolnik zaužije odvajalo (odvajalne svečke ali tablete, Donat Mg), s čimer si bolnik delno očisti črevo. Zvečer lahko bolnik zaužije lahko večerjo. V kolikor je poseg predviden v popoldanskem času, lahko bolnik zjutraj zaužije lahek zajtrk. Pred posegom bolnik prejme klizmo in tableto antibiotika. Poseg je kratkotrajen in praviloma brez zapletov. S tanko iglo pod kontrolo ultrazvočnega aparata odvzamemo 10 do 12 vzorcev z zunanjih delov prostate. Po potrebi dodatno odvzamemo vzorec še iz ultrazvočno sumljivega mesta. Po posegu bolnik praviloma ostane eno uro na opazovanju. Za doma priporočamo par dni počitka in zadostno hidracijo. Po biopsiji prostate lahko bolnik še nekaj dni opaža kri v urinu, blatu ali spermi. Redko je krvavitev tako pomembna, da zahteva takojšnjo zdravniško intervencijo. Pomembno je, da bolnik vsaj 10 dni pred načrtovano biopsijo prostate preneha z morebitnim jemanjem zdravil, ki vplivajo na strjevanje krvi. Prav tako priporočamo, da z jemanjem zdravil, ki vplivajo na strjevanje krvi prične šele nekaj dni po opravljeni biopsiji prostate. Prav tako redko lahko nekaj dni po posegu pride do vnetja prostate s povišano telesno temperaturo in mrzlico. Tudi v tem primeru se priporoča čimprejšnji obisk pri zdravniku.

Zdravljenje raka prostate

> NA VRH <


Za izbiro zdravljenja raka prostate je poleg starosti bolnika odločilno tudi razširjenost osnovnega obolenja (stadij bolezni). Stadij lahko ocenimo že na podlagi DRE, vrednosti PSA in ultrazvočnega izgleda prostate. Po potrebi si pomagamo še z dodatnimi diagnostičnimi postopki - ultrazvočno preiskavo trebuha, CT trebuha, scintigrafskim slikanjem kosti ter dodatnimi krvnimi preiskavami. Samo pri raku prostate, ki se še ni razširil na sosednje ali oddaljene organe (oddaljeni zasevki), je možna radikalna ozdravitev.

Zdravljenje raka prostate v grobem delimo na radikalno in hormonsko zdravljenje, redkeje se odločamo zgolj za aktivno opazovanje bolnika. Med radikalno zdravljenje uvrščamo radikalno prostatektomijo ter radikalno radioterapijo. Medtem ko je cilj radikalnega zdravljenja popolna ozdravitev bolnika, pri hormonskem zdravljenju nižamo raven testosterona v telesu in/ali zavremo njegovo delovanje na tarčnih organih in tako upočasnimo rast hormonsko odvisnih rakastih celic.
Za radikalno zdravljenje se odločimo pri bolnikih z omejenim rakom prostate in vsaj 10-letnim pričakovanim preživetjem. Za hormonsko zdravljenje se v prvi vrsti odločimo pri napredovalem raku prostate ter pri starejših bolnikih. Prav tako se za hormonsko zdravljenje odločimo tudi pri mlajših bolnikih, če radikalno zdravljenje ni bilo ali ne bi bilo uspešno.

Radikalna prostatektomija (RP)

> NA VRH <


RP je zlati standard zdravljenja lokaliziranega raka prostate. Zanjo se odločimo pri bolniku z vsaj 10 letnim pričakovanim preživetjem in z nizko ali srednje rizičnim rakom prostate. Glavni neželeni posledici RP sta uhajanje seča ter erektilna motnja. Neposredno po posegu je inkontinentnih do 90% bolnikov, vendar se po nekaj mesecih pri večini bolnikov ponovno vzpostavi kontinenca. Po posegu se svetuje, do bolnik redno izvaja vaje za krepitev mišic medeničnega dna. Povrnitev erektilne funkcije je odvisna zlasti od stanja erektilne funkcije pred posegom.

Radioterapija raka prostate (RT)

> NA VRH <


Za radioterapijo raka prostate se odločimo pri lokalno napredovali bolezni ter pri bolnikih, ki niso sposobni ali si ne želijo kirurškega zdravljenja. Pogosto jo kombiniramo s hormonsko terapijo.
Glavni nezaželeni učinki RT so: okvara danke, ki vodi v driske, krvavitve, okvara mehurja, ki vodi v ponavljajoča vnetja mehurja (postradiacijski cistitis) in v manjšo kapaciteto mehurja ter erektilna motnja.

Hormonsko zdravljenje raka prostate

> NA VRH <


Prostata je od testosterona odvisen organ. Med hormonsko zdravljenje raka prostate uvrščamo kastracijo, s katero znižamo nivo serumskega testosterona, in uporabo antiandrogenov. Kastracijo delimo na kirurško, ki je zlati standard hormonskega zdravljenja raka prostate. Zlasti pri mlajših moških pa se pogosteje odločimo za kemično kastracijo z uporabo LH-RH agonistov.

Nezaželeni učinki hormonskega zdravljenja so zlasti navali vročine, osteoporoza, anemija, izguba mišične mase, erektilna motnja.

> NA VRH <